Južni ocean je ocean, ki obkroža celino Antarktiko. Je četrti največji ocean na Zemlji, obenem pa zadnji, ki ga je določila Mednarodna hidrografska organizacija. To se je zgodilo leta 2000, izraz Južni ocean pa so morjeplovci uporabljali že dolgo pred tem, čeprav so bile nekdaj vode oceana uradno razdeljene med Atlantski, Indijski in Tihi ocean. Ti so v tem času še segali prav do Antarktike. Določitev Južnega oceana kot samostojnega odraža nova oceanografska odkritja o pomembnosti oceanskih tokov.
Oceanografsko Južni ocean določa Antarktični obtečajni tok, ki teče okrog Antarktike. Ocean vključuje Amundsenovo, Bellingshausnovo, Wedellovo in Rossovo morje, poleg tega pa še del Drakeovega preliva in Škotskega morja. Skupna površina oceana meri 20.327.000 km², dolžina obalne črte pa 17.968 km. Omejujeta ga 60. vzporednik južne zemljepisne širine ter obala Antarktike. V Avstraliji k površini Južnega oceana štejejo še celotno področje med Antarktiko ter južnima obalama Avstralije in Nove Zelandije.
Najnižja točka oceana leži 7.235 m pod gladino v Južnosandwichškem jarku. Ocean je na splošno globok, na večini krajev je njegova globina med 4 in 5.000 metri, območja s plitvim dnom pa so le omejena. Antarktična celinska polica je ozka in neobičajno globoka, saj njen rob leži na globini med 400 in 800 metri, povprečna globina pa je 133 m.
Pokritost z ledenim pokrovom se iz najmanjše vrednosti 2,6 milijona km² v marcu do najvišje vrednosti v septembru (18,8 milijona km²) poveča kar za sedemkrat.
Antarktični obtečajni tok po dolžini meri 21.000 km, vsako sekundo pa prenese 130 milijonov kubičnih metrov vode, kar predstavlja stokratni pretok vseh svetovnih rek. S tem je največji svetovni oceanski tok.
Južni ocean ...