Štiri leta po spektakularni deportaciji iz Avstralije Novak Đoković odkrito spregovori o vsem. V novem dokumentarcu "The Wolf in Winter" teniški zvezdnik svojo deportacijo pred odprtim prvenstvom Avstralije 2022 opisuje kot politično motivirano. Odločitev, pravi, ni imela nobene zveze z medicino.
Đoković se je odločil, da se ne bo cepil proti bolezni Covid-19 in se je ob vstopu v državo sklic na zdravniško izjemo po preboleli okužbi. Kar se je nato zgodilo, ga je po svetu spremenilo v simbol spora o obveznem cepljenju, državnih ukrepih proti bolezni Covid-19 in svobodi zavrnitve zdravljenja.
To med drugim pojasnjuje s tem, da sta po njegovih besedah v Avstralijo z istovrstno zdravniško izjemo vstopila še en igralec in trener. Njegova interpretacija je torej, da ni bil odločilen njegov zdravstveni položaj, temveč njegova javna vloga vidnega necepljenega športnika.
Danes je še posebej zanimiv pogled na takratne državne dokumente. Pristojni minister za priseljevanje Alex Hawke je v svoji odločitvi priznal, da Đoković sam predstavlja "zanemarljivo" tveganje za zdravje. Vendar je bil njegov vizum na koncu preklican zaradi "zdravja in javnega reda" ter javnega interesa.
Odločilni razlog torej ni bila le neposredna zdravstvena nevarnost, ki bi jo Đoković predstavljal. Predvsem se je vlada bala, da bi njegova prisotnost lahko okrepila nasprotovanje cepljenju. Pojavila se je bojazen, da bi lahko prvouvrščenega necepljenega teniškega igralca na svetovni lestvici razumeli kot simbolično figuro, ki bi lahko druge ljudi odvrnila od cepljenja ali cepljenja in spodbudila proteste. Ta argumentacija je bila pozneje dokumentirana v objavljenih obrazložitvah sodne odločbe.
Tako današnja Đokovićeva trditev, da je bila vse skupaj "politična", dobiva posebno težo.
Ker ta primer na značilen način prikazuje vzdušje koronskih let. Na odločitev zdravega elitnega športnika, da ne bo prejel novo razvitega farmacevtskega izdelka, ni bilo več gledano le kot na osebno zdravniško odločitev. Ključen je postal tudi njegov vpliv na druge ljudi in s tem na nacionalno cepilno akcijo.
Obenem je s tem profitirala farmacevtska industrija, katere cepiva proti bolezni Covid-19 so zaradi državnih naročil in množičnih političnih cepilnih akcij postala globalni milijardni posel. To seveda ne dokazuje, da so za Đokovićevo deportacijo stali Pfizer, Moderna ali drugi proizvajalci – za to ni dokazov. Toda primer kaže, kako zelo so bili med pandemijo povezani politika, kampanje javnega zdravja in interesi obsežnega trga cepiv.
Posebej zanimivo je, da je Avstralija kasneje sama odstranila osnovo, na kateri je temeljil ta spor. Omejitve na mejah, povezane s Covid-19, so bile odpravljene, vključno z obveznostjo dokazovanja statusa cepljenja, Đokovićeva preklic vizuma je bila preklicana in prej nezaželenemu teniškemu zvezdniku je bila dovoljena vrnitev v Avstralijo.
Zaradi tega zvezno sodišče prvotne odločbe pozneje ni razglasilo za nezakonito; 2022 je potrdil sklep ministrskega. Toda tedanje razmišljanje ostaja pomenljivo: preprečiti je bilo treba ne le specifično zdravstveno nevarnost, ampak tudi družbeni vpliv ugledne osebe, ki se je javno odločila, da se ne bo cepila proti bolezni Covid-19.
Đoković tudi danes ne velja za nasprotnika cepljenja, temveč za zagovornika svobode izbire. Njegov primer torej štiri leta pozneje spominja na vprašanje, ki je med pandemijo pogosto ostalo v ozadju: kako prostovoljna je zdravniška odločitev, če lahko zavrnitev vodi v socialno izolacijo, prepoved vstopa v državo in v najvidnejšem primeru celo deportacijo?
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Galerija:
Sobota, 22. Avgust, 2026 ob 15:12:51 
281 ogledov, 
0 komentarjev
