Na Irskem se je začelo dolgo pričakovano izkopavanje množičnega grobišča, v katerem naj bi bili posmrtni ostanki 796 dojenčkov in malčkov, ki so umrli v zloglasnem katoliškem domu za matere in otroke v Tuamu v grofiji Galway. Forenzična ekipa strokovnjakov iz Irske in tujine je po letih boja družin in aktivistov za resnico in pravičnost začela dvoletni postopek izkopavanja.
Zgodba je postala javna leta 2014, zahvaljujoč vztrajnosti lokalne zgodovinarke Catherine Corless, ki je odkrila, da skoraj 800 otrok ni nikoli imelo mrliškega lista ali zabeleženega groba, temveč so bila njihova trupla odvržena v nekdanji betonski rezervoar za odplake za domom, ki ga je vodila verska skupnost Sisters of Bon Secours.
Med tistimi, ki iščejo resnico, je Annette Mackay, ki je šele, ko je postala babica, izvedela, da je bila njena mati Maggie O'Connor kot 17-letna posiljena deklica nameščena v domu v Tuamu, kjer je rodila hčerko Mary Margaret.
Otrok je umrl šest mesecev pozneje, O'Connorjeva pa je novico o njeni smrti izvedela med obešanjem perila, ko so ji redovnice hladno rekle: »Otrok tvojega greha je mrtev.«
Sramotne ustanove
Dom Tuam je bil le ena od ducatov podobnih ustanov, ki so obstajale na Irskem od leta 1922 do 1998, del mreže, v kateri so bile neporočene nosečnice zaprte, kaznovane in prisiljene, da svoje otroke oddajo v posvojitev – pogosto nezakonito in brez sledu, po vsej Irski, ZDA, Kanadi in Avstraliji.
Po uradni preiskavi, ki jo je irska vlada sprožila leta 2015, je v teh ustanovah umrlo najmanj 9000 otrok, stopnja umrljivosti pa je bila »grozljivo visoka« in takratnim državnim in lokalnim oblastem znana, a niso ukrepale. Preiskava je pokazala, da so številne matere kasneje končale v pralnicah Magdalene, prisiljene delati brez plačila, medtem ko so bili njihovi otroci institucionalizirani ali dani v posvojitev.
Začetek izkopavanja
Izkopavanje nadzira neodvisna organizacija ODAIT, forenzična arheologinja Niamh Macalough pa je povedala, da so med testnimi izkopavanji v nekdanji greznici odkrili 20 prostorov, v katerih so bile kosti dojenčkov, starih med 35 tedni in 3 leti.
Če se izkaže, da je bila katera od smrti nasilna, bodo primeri posredovani mrliškemu ogledniku in policiji. Vendar pa bo identifikacija zaradi razdrobljenosti posmrtnih ostankov, minevanja časa in pomanjkanja vzorcev DNK zahtevna.
»Niso imeli dostojanstva ne v življenju ne v smrti,« je dejala Anna Corrigan, katere dva brata sta se rodila v Tuamu, znano pa je, da je le eden – John – umrl zaradi ošpic pri 13 mesecih. Upa, da je bil njen drugi brat Will posvojen v Severni Ameriki in da je morda še vedno živ.
Travma, ki traja
Preživele ženske in njihovi otroci, ki so zdaj v poznejših letih, pričajo o hudi travmi, ki se ni nikoli zacelila.
Teresa O’Sullivan, ki se je leta 1957 rodila v Tuamu, je povedala, da je njo in druge preživele od usode dojenčkov v greznici ločila le sreča.
»Spraviti jih moramo od tam. Pokopati jih moramo dostojanstveno. To je najmanj, kar lahko storimo,« je dejala.
Čeprav se je država leta 2021 uradno opravičila in začela program odškodnin, številne družine menijo, da odgovorni ostajajo nekaznovani in da pravici ni bilo zadoščeno.
Izkop v Tuamu predstavlja zgodovinski trenutek v soočenju Irske z najtemnejšim delom njene preteklosti – s sistemskim zlorabljanjem žensk in otrok, ki je bilo desetletja skrito za cerkvenimi zidovi in molkom države.
|
Mediji
Komentarji 0
Nedelja, 13. Julij, 2025 ob 16:54:18 
298 ogledov, 
0 komentarjev
