"Problematiko plačevanja vrtcev, prehrane in učnih gradiv v OŠ spremljam že skoraj 30 let.

Čeprav stavim na brezplačno osnovno šolo, ki vključuje prehrano za vse, vem, da se ji v vseh teh letih nismo približali. Praviloma je taka šola za "financministra" izdatek, ki je nepotreben in odvečen, seveda tudi prevelik. Podobno so šolstvo in učiteljice/učitelji tudi sicer obravnavani kot skoraj odvečen družbeni strošek.

Ko upanje na brezplačno osnovno šolo skoraj opustiš, čeprav se še ne vdaš v usodo, začneš tudi tu v premislekih slediti pristopu malih korakov in načelu zagotavljanja enakih možnosti otrokom oz. učencem in učenkam. To pomeni, da si prizadevaš za zmanjševanje neenakosti med njimi in skrbiš za najšibkejše, ker se zdi, da je vse drugo nemogoče in preveč. Napaka!

Zato se ne premaknemo nikamor. Logiko je treba obrniti. Zakaj bi bila zaveza do Nata večja kot do mladih generacij? Država naj zagotovi brezplačno osnovno šolo s prehrano za vse, tiste, ki "imajo več", pa ustrezno obdavči.

V kontekstu malih korakov pa je obratno, kot da je stvar šole, da sama rešuje družbene neenakosti in obdavčuje tiste, ki imajo več. "Enako vsem za šolo in v šoli" tako percipiramo kot povečevanje razlik med otroki. Cenzuriramo se v zahtevah po brezplačni osnovni šoli in razmišljamo, kako bi priskrbeli več tistim, ki imajo manj.

A kako določiti meje med tistimi, ki imajo več, in tistimi, ki imajo manj, ko gre za plačila staršev? Med tistimi, ki so upravičeni do subvencije, brezplačnega ..., in tistimi, ki to niso.

Že površen razmislek pokaže, da smo po kriteriju, ki naj bi bil pravičen in ga danes uveljavljamo, lahko dali več tudi tistim, ki imajo realno več in da nismo dali vsem, ki imajo manj.

Arbitrarna meja, ki gradi na prihodkih družinskih članov, je namreč lahko sila nepravična.

Dva otroka, katerih starša imata vsak minimalni osebni dohodek, danes nista več (ob upoštevanju regresa!) upravičena do brezplačnega kosila v šoli.

Če mejo dvignemo ("minimalec" se je povečal, meja je ostala!) in je ta družina ponovno upravičena do brezplačnih kosil za oba otroka, dodamo pa spremenljivko lastnega in najemniškega ali solidarnostnega stanovanja, se problemi šele začnejo.

Izračunajte, koliko ostane v blagajni družine npr. učitelja začetnika in osebe z "minimalcem", ki imata dva otroka, ki nimata svojega stanovanja in plačujeta za najemnino 700 EUR; in kakšna je realna mesečna blagajna te družine, če jo primerjamo z družino, v kateri dve osebi, ki imata dva otroka, prejemata minimalni osebni dohodek in imata svoje stanovanje. V premisleku je mogoče dodajati še vrt, družinsko njivo, mestno ali primestno okolje s cenami najemnih stanovanj ipd.

"Dvignimo lestvico tako, da bodo dobili vsi, ki nimajo, ne pa tisti, ki imajo veliko," je mantra, ki jo pogosto slišimo in še kako "prime".

A kako naj merimo, kaj je veliko? Vemo, da si nekateri, ki sicer "vidno imajo", izplačujejo povprečne, celo minimalne plače. Na "firme" imajo pisano lastnino, ki je precejšnja ... govorim o legalnem. Ko dvignemo lestvico oz. mejo, bodo lahko med tistimi, ki nimajo. Zunaj pa bodo ostali tisti, ki imajo bistveno manj.

Če nas res čaka zima, v kateri bodo cene letele v nebo, bo standard prebivalstva izrazito padal. Še teže bo določiti arbitrarno mejo, ne da bi pri tem ustvarjali nove krivice in ljudi spravljali v dodatne stiske.

Zato je na mestu (bodimo za hip namerno optimistični), da je s takim razmislekom sedanja opozicija pripravila predlog zakona, ki je bil zavrnjen v tem mandatu DZ; in tudi, da je enakemu razmisleku sledila koalicijska pogodba Svobode, SD in Levice: da naj bo v osnovni šoli brezplačnega kosila deležen vsak otrok, ki to želi. Da je to smer prizadevanj, ki daje upanje tudi za brezplačno osnovno šolo, saj jih očitno podpirata opozicija in koalicija.

Vemo pa, da etablirana politika rešitve, ki zadevajo šolstvo, pogosto prelaga. Niso v fokusu njenih prioritet. Gnilo jajce stroškov je tako današnja opozicija skušala podtakniti (v imenu volilnih obljub!) novi koaliciji; ta je nekoliko bolj socialno naravnana, zato ni mogla mimo takega predloga v koalicijski pogodbi. Pospešek realizaciji obljub je zato dobrodošel. Če so bili pošteni v obljubah, bodo predlog zakona o brezplačnih kosilih v osnovni šoli morali podpreti v opoziciji in v koaliciji.

So me pa izrazito neprijetno opresenetili ugovori "prvega med ravnatelji", da šole ne bodo mogle zagotoviti kosil za vse. Jih torej ne bi zagotavljale, če bi jih (hipotetično rečeno) naročili starši vseh otrok in jih tudi plačali? Dvomim. Kako pa bi lahko selekcionirali tiste, ki bi jim obrok zagotovili in tiste, ki bi ostali brez?

Upam, da so razlogi, da učenci v šoli ne jedo, različni. V tem primeru se bodo nekateri verjetno odpovedali tudi "brezplačnim" kosilom. Če pa se ne bodo in je razlog, da jih je zdaj manj, ki imajo kosilo v šoli, ker starši nimajo zanj denarja, pa je več kot žalostno, da to za ravnatelja očitno ni problem.

Bo pa treba vendarle stakniti učiteljske glave, če projekt uspe (tudi, če ne!): premisliti sistem prijav, odjav obrokov, morebitnih prostorskih težav v jedilnicah, ukrepov za minimaliziranje ostankov hrane, ki jo v šolah zavržejo. Poiskati morda možnosti, da kak obrok lahko otrok odnese tudi domov, če hrana ostane in bi jo v šoli zavrgli ipd.

Ni mogoče preprosto reči, da bo še več hrane v smeteh, ko jo bodo dobili vsi. In verjeti, da je to argument proti, ki je legitimen.

Kdaj drugič pa o vzgojni razsežnosti skupne prehrane v osnovih šolah ..."

Mojca Kovač Šebart, Oddelek za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete UL