Človekove pravice so pravice vseh ljudi. Zapisane so v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, v različnih mednarodnih aktih, tudi konvencijah, lahko so in štejejo tudi za del same ustave neke državne ureditve. Podane pa so lahko tudi v posameznih zakonih. Namen opredelitve človekovih pravic in svoboščin je omogočanje razvijanja in uporabe človeških kvalitet, inteligence, talentov in vesti ter zadovoljevanja duhovnih in drugih potreb, pa tudi omejevanje državnih moči pri uresničevanju državnih funkcij. V ustavnopravni teoriji so kot temeljne človekove pravice imenovane tiste pravice, ki so praviloma urejene z ustavo in ki so po vsebini temelj pravne ureditve družbe in države. Toda vse človekove pravice, ki jih določa ustava, niso temeljne pravice, niti niso urejene z ustavo. Po nosilcih (subjektih) delimo temeljne pravice predvsem na človekove in državljanske pravice.

Za dosledno spoštovanje človekovih pravic skrbi urad Varuha človekovih pravic, sodno varstvo človekovih pravic ureja tudi ustavno sodišče ali najvišje sodišče, ki opravlja tudi varstvo ustave. Zunaj same države obstajajo organizacije, ki prav tako varujejo človekove pravice in svoboščine in tako tudi izvajajo politične pritiske na državo od zunaj. Kot aktivistične so pomembne organizacije kakršna je Amnesty International in Human Rights Watch. Nekatere mednarodne konvencije, na primer Evropska konvencija o človekovih pravicah, postavijo tudi mednarodno sodišče, ki varuje človekove pravice in skrbi za poenotenje prava človekovih pravic za vse podpisnice konvencije. Sodišče Afriške Unije prevzema naloge varovanja človekovih pravic na področju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev. Podobno sodišče obstaja tudi na področju Azije in Amerike.

V Sloveniji človekove pravice ureja Ustava republike Slovenije, zavezani pa smo tudi z Evropsko socialno listino in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Evropska unija pozna tudi Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Ob tem so države zavezane tudi z drugimi mednarodnimi pogodbami in akti.

Pravice in svoboščine so nastale v zelo različnih okoliščinah in so posledica raznolikih prizadevanj različnih skupin.

visoko prednostne norme, saj so v osnovi civilizacijske norme, ki skrbijo za ohranjanje miru, varnosti tako na ravni države kot v svetu so priznane in uzakonjene kot pravne norme na mednarodnem, regionalnem in nacionalnem nivoju človekove pravice določajo minimalni standard za vse ljudi. Vsaka država in družba lahko opredeli in uveljavlja višje in bolj določne standarde.

so neodtujljive, ni jih potrebno kupiti, si jih prislužiti, podedovati, ni si jim mogoče odpovedati in le v izjemnih vnaprej določenih primerih so lahko odvzete

so nedeljive, medsebojno odvisne in medsebojno povezane, torej ne morejo biti obravnavane ločeno druga od druge ali razporejene po različnih vrednostih ali različni veljavi.

Nekatere pravice obstajajo le, ker so seštevek drugih pravic.

Pravice so pravno nasledstvo mnogih prizadevanj najraznovrstnejših skupin in so pomembna civilizacijska dediščina pravnega razvoja sveta kot ga poznamo. Mnoge pravice so nastale evolutivno s časom in nujnimi posegi v ustavno ureditev, nekatere pa so posledica grozečih ali pretečih vojnih ali državljanskih spopadov ali revolucij. Človekove pravice so se porazdelile na tri generacije v evropski pravni teoriji:

Prva generacija pravic se navezujejo na svobodo in vključujejo pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti, pravico do odsotnosti nasilja in suženjstva, pravico do političnega udejstvovanja, svobode prepričanja, izražanja, svoboda vesti in veroizpovedi ter pravico do združevanja in zborovanja. Prve pravice do političnega udejstvovanja so obstajale že z Magno Carto in definirajo parlamentarno ureditev.

Pomembno pri tem pomaga tako Deklaracija o pravicah človeka in državljana kot prvi in najbolj izčiščen seznam takih pravic, ki so jih kasneje dodale kot prvih osem amendmajev tudi Združene države Amerike in še mnoge kasneje napisane ustave.

Pravica do življenja

Prepoved mučenja

Prepoved suženjstva, prisilnega dela

Svoboda gibanja

Svoboda izražanja

Nedotakljivost človekove zasebnosti

Svoboda zbiranja in združevanja

Pravica do poštenega sojenja

Volilna pravica

Pravica do enakopravnosti pred zakonom

Izjemni posegi države v takšne pravice

Tretja generacija pravic vključujejo pravico razvoja, miru, zdravega okolja, uživanja in izkoriščanja skupne dediščine človeštva, pravica do komunikacije in pravica do humanitarne pomoči. Veljajo za "zelene pravice" in so posledica deklerativnega prava, ki je tako podlaga za mednarodno sodelovanje pri projektih financiranja mednarodnih ustanov, mednarodnih akcij in vzdrževanja kulturne, človeške, naravne dediščine onkraj prizadevanj na ravni države. Mnogi pravni teoretiki trdijo, da so te pravice komajda prave pravice, saj dejansko le ustvarjajo dolžnost države državljanom. Pravice tretje generacije so razmeroma mlade in obstajajo od 1970tih let, vsebuje jih na primer Afriška listina človekovih pravic in pravic ljudstev, kot jo je sprejela predhodnica Afriške unije, so tudi vsebina slovenske ustave in mnogih nedavno napisanih ustav.

Pravica do zdravja

Pravica do zdravega življenskega okolja

Pravica do vode in drugih naravnih virov

Pravica do miru, odsotnosti vojne

Hendikepirane osebe

Posebna obravnava žensk

Pravice otrok

Pravice do kulturne istovetnosti

Pravice do udeležbe pri kulturnem življenju

Pravica do izobraževanja

Svoboda do izmenjave informacij

Pravica do sodelovanja pri kulturnih politikah

Manjšinsko pravo

Uporaba jezika

Uporaba topografije

Sodelovanje manjšin v lokalni samoupravi

Pravica do enakopravnosti narodov

Pravica naroda do samoodločbe, samoopredelitve

Pravica do miru in varnosti