1819 je v Ljubljani umrl Žiga Zois, baron Edelsteinski, slovenski podjetnik, mecen in mineralog.
Rodil se je 23. novembra 1747 v Trstu. Oče je bil Italijanski trgovec, ki se je preselil iz Italije v Ljubljano, mati pa iz znane slovenske železarske družine. Žiga se je najprej šolal zasebno, nato pa je študiral v Italiji, med drugim tudi na plemiški šoli v Reggiu Emiliji.
Veliko je potoval in sklepal nova poznanstva, že tedaj pa so se pri njem pojavili prvi znaki bolezni, ki je zaznamovala vse njegovo nadaljnje življenje. Po vrnitvi v domovino se je samostojno izobraževal, posebej na področju naravoslovja. Zbral je obsežno knjižnico.
Bil je tudi začetnik industrijske revolucije pri nas. V fužinarstvo je vpeljal številne novosti, kar pa ni moglo ustaviti zatona njegovih fužin. Navduševali so ga tudi minerali. Svojim delavcem v fužinah je naročal, naj zanj zbirajo zanimive kamne, nekatere primerke pa je dobival tudi iz tujine. Po njem je poimenovan najbolj barvit mineral zoisit. Pet tisoč primerkov obsegajoče mednarodno znane mineraloške zbirke je tako kot svojo knjižnico z okoli štiri tisoč enotami namenil slovenski javnosti.
Zois je bil torej vsestranski človek. Z Valentinom Vodnikom in Antonom Tomažem Linhartom so ustanovili Zoisov krožek, s čimer so pripomogli slovenski književnosti. Zois je bil njihov mecen, materialno jih je podpiral, spodbujeval in usmerjal. S tem je postal središčna oseba slovenskega razsvetljenstva.
Pri komaj 32 letih ga je prvič napadel protin, revmatična boleznen, zaradi česar je od leta 1789 počasi hromel, tako da po letu 1797 ni več zapustil stanovanja.Po njem se je vozil s premičnim stolom, podobnim današnjim invalidskim vozičkom. ...
1819 je v Ljubljani umrl Žiga Zois, baron Edelsteinski, slovenski podjetnik, mecen in mineralog.
Rodil se je 23. novembra 1747 v Trstu. Oče je bil Italijanski trgovec, ki se je preselil iz Italije v Ljubljano, mati pa iz znane slovenske železarske družine. Žiga se je najprej šolal zasebno, nato pa je študiral v Italiji, med drugim tudi na plemiški šoli v Reggiu Emiliji.
Veliko je potoval in sklepal nova poznanstva, že tedaj pa so se pri njem pojavili prvi znaki bolezni, ki je zaznamovala vse njegovo nadaljnje življenje. Po vrnitvi v domovino se je samostojno izobraž, posebej na področju naravoslovja. Zbral je obsežno knjižnico.
Bil je tudi začetnik industrijske revolucije pri nas. V fužinarstvo je vpeljal številne novosti, kar pa ni moglo ustaviti zatona njegovih fužin. Navduši so ga tudi minerali. Svojim delavcem v fužinah je naročal, naj zanj zbirajo zanimive kamne, nekatere primerke pa je dobival tudi iz tujine. Po njem je poimenovan najbolj barvit mineral zoisit. Pet tisoč primerkov obsegajoče mednarodno znane mineraloške zbirke je tako kot svojo knjižnico z okoli štiri tisoč enotami namenil slovenski javnosti.
Zois je bil torej vsestranski človek. Z Valentinom Vodnikom in Antonom Tomažem Linhartom so ustanovili Zoisov krožek, s čimer so pripomogli slovenski književnosti. Zois je bil njihov mecen, materialno jih je podpiral, spodbuj in usmerjal. S tem je postal središčna oseba slovenskega razsvetljenstva.
Pri komaj 32 letih ga je prvič napadel protin, revmatična boleznen, zaradi česar je od leta 1789 počasi hromel, tako da po letu 1797 ni več zapustil stanovanja.Po njem se je vozil s premičnim stolom, podobnim današnjim invalidskim vozičkom. ...
