| |
|
|
| |
DOGODEK  Leta 14 ... |
|
EU-SEARCH DOGODKI | 14 februarja praznujemo praznik svetega Valentina (Saint Valentine ali Saint Valentinus).
Ime tega svetnika se nanaša na najmanj tri mučence v starodavnem Rimu. Prvič so praznik slavili leta 496, ko je papež Gelasij I. vključil Valentina in Jurija med tiste, “katerih imena so med ljudmi spoštovana, le bogu pa so znana njuna dejanja”.
Praznovanje prav na ta dan pa je najverjetneje postavil zato, ker je temu dnevu sledil poganski praznik, ki so ga še vedno praznovali v petem stoletju našega štetja – luperkalije.
V katoliški enciklopediji piše, da je bil svetnik, čigar dan slavimo 14. februarja, eden od mučencev, ki so živeli v tretjem stoletju našega štetja med vladavino rimskega cesarja Klavdija II., ki je umrl leta 270. Valentin naj bi bil eden od teh treh ljudi: duhovnik v Rimu, škof iz Interamne (sedanjega Ternija) ali pa mučenec iz rimske province v Afriki. Domnevajo, da sta bila tako duhovnik Valentinius kot škof Valentinus pokopana na Vii Flaminii v bližini Rima.
V 12. stoletju so bila tam tudi vrata, ki so bila v antiki znana kot Porta Flaminia (zdaj znana kot Porta del Popolo), v tistem stoletju pa so jih imenovali Vrata svetega Valentina. O življenju teh treh mučencev ni nič znanega, legende o njih so spletli v srednjem veku v Franciji in Angliji, ko so začeli praznik povezovati z romantično ljubeznijo. V Zlatih legendah Jacobusa de Voragineja, ki so nastale okrog leta 1260 in so bile ena najbolj branih knjig v srednjem veku, ni bilo nič napisanega o Valentinu kot zavetniku zaljubljenih.
Legenda Aurea poda dokaj podroben opis življenja svetnikov. Tako naj bi eden od njih odklonil zanikanje Kristusa pred vladarjem Klavdijem, zaradi česar so ga kasneje obglavili. Še predtem pa naj bi – tako pravi zgodba – povrnil vid in sluh hčerki svojega ječarja. Škof Valentinius v krščanskem koledarju ni nikjer omenjen, označili so ga za heretika in vsa njegova dela zamolčali.
Valentinus je bil krščanski gnostični teolog, ki je bil zelo karizmatična osebnost. Nasledniki, ki so poučevali njegove nauke, so živeli v petem stoletju, ko je papež kanoniziral “bolj spodobnega” Valentiniusa. Leta 1836 so v katakombah svetega Hippolytusa na Vii Tiburtini v bližini Rima našli okostje, ki so ga identificirali kot svetega Valentina. Okostje je ležalo v zlati krsti, prenesli pa so ga v Dublin, saj ga je cerkvi Whitefriar Street Carmelite Church podaril papež Gregor XVI. Še vedno veliko ljudi obišče ostanke na dan svetega Valentina, ki jih v procesiji med mašo, posvečeno mladim in zaljubljenim, prenesejo do oltarja. Ostanki svetega Valentina naj bi ležali tudi v relikviariju v francoskem Roquemauru oziroma v dunajskem Stephansdomu.
Praznik so iz krščanskega koledarja odstranili leta 1969, ko so odstranili vse svetnike, katerih ime je temeljilo zgolj na legendi. Poleg tega so praznik svetega Valentina v petem stoletju umestili v februar zato, ker so po antičnem grškem koledarju od sredine januarja do sredine februarja praznovali poroko Zevsa in Here.
V starem Rimu pa so imeli festival luperkalije, posvečene bogu plodnosti Lupercusu, ki so ga upodabljali kot napol golega moškega, ogrnjenega v kozjo kožo. Med festivalom so duhovniki bogu žrtvovali koze. Potem so se napili in po Rimu tekali tako, da so nad glavami držali kose kože in se dotikali vseh, ki so jim prišli naproti. Še posebej so se jim rade približale mlade ženske, saj so verjele, da bodo kmalu zatem zanosile, porod pa bo izredno neboleč in lahek.
V Angliji in v Franciji so začeli svetega Valentina slaviti kot zaščitnika ljubezni in zaljubljenih v 14. stoletju 14. februarja, za katerega so menili, da se na ta dan poročajo ptiči. Od tega stoletja naprej so si začeli zaljubljenci izmenjevati sporočila in se na ta dan klicati za Valentinčke. V ta namen so si izmislili tudi nekaj zgodb, med drugim tudi, da je bil Valentin mučenec, ki so ga mučili zato, ker je bil kristjan, pred smrtjo pa naj bi ječarjevi hčerki podal listič, na katerem je pisalo Od tvojega Valentina. Druga zgodba pa pravi, da je v času, ko je Klavdij II. prepovedal poroke vojakov, te skrivoma še zmeraj opravljal prav Valentin.
Praznovanje se je v ZDA razširilo po letu 1848, pravi razcvet pa je doživelo v 20. stoletju. Takrat so si zaljubljenci začeli podarjati darila – vrtnice, čokolade, nakit … na Japonskem in v Koreji na ta dan ženske obdarujejo tistega moškega, ki jim je všeč, s čokolado, ki je znana pod imenom giri-choco (giri pomeni obveznost, choco pa predstavlja čokolado). 14. marca pa na t. i. beli dan moški obdarujejo ženske in jim na ta način vrnejo pozornost. V Koreji praznujejo še t. i. črni dan 14. aprila, ko se vsi tisti moški, ki niso prejeli darila, zberejo in jejo džadžangmjun (kitajske rezance s črno omako).
V Južni Koreji poznajo tudi dan pepero, ki ga praznujejo 11. novembra. Na ta dan se mladi pari obdarijo z romantičnimi darili. Na Kitajskem imajo noč sedmih, ki jo praznujejo na sedmi dan sedmega meseca kitajskega leta. Na Japonskem praznujejo tudi tanabata, ki je podoben kot noč sedmih, le da je vedno 7. julija. V Braziliji ne poznajo valentinovega, praznujejo namreč dan zaljubljencev - Dia dos Namorados - vsako leto 12. junija. Ta dan so najverjetneje izbrali zato, ker je predtem dan svetega Antona, zaščitnika porok in zakonov. V Kolumbiji praznujejo dan ljubezni in prijateljstva - Día del amor y la amistad - in to tretji petek in soboto v septembru.
Sicer pa so s praznovanjem valentinovega povezane “čudne” navade. V Rimu so tako imeli med luperkalijami mladi fantje loterijo, s katero so odločili, kateri fant bo imel katero dekle. V srednjem veku so dekleta na valentinovo jedla nenavadno hrano, da bi potem sanjale o svojem bodočem možu. Poleg tega so verjeli, da se bo neporočena oseba, ki bo na ta dan srečala osebo nasprotnega spola, prav tako neporočeno, s to osebo poročila. V 17. stoletju so si lahko poročeni na ta dan izbrali svojega valentina, ki pa ni bil nujno njihov zakonski partner.
V Walesu so podarjali žlice ljubezni, narejene iz lesa. Žlice so imele izrezljane srca, ključavnice in ključe, ki so skupaj predstavljali Odkleni moje srce. Ženske so verjele, da če bo na ta dan taščica poletela nad njihovo glavo, da se bodo poročile z mornarjem. Verjele so tudi, da če bodo videle vrabca, se bodo poročile z revežem, a bodo zelo srečne. Če pa bi videle liščka, bi to pomenilo, da bo njihov izvoljenec zelo bogat. V Angliji je kralj Henrik VIII. leta 1537 razglasil ta dan za državni praznik.
Na ta dan leta 1779 so na Havajih domačini ubili kapitana Jamesa Cooka. Leta 1876 je Alexander Graham Bell zaprosil za patent za njegov izum – telefon.
Sicer pa je največje darilo, ki ga je lahko ljubljeni poklonil svoji ženski, Tadž Mahal v Indiji, ki ga je dal zgraditi vladar Džahanšah v spomin na njegovo ženo Mumtaz Mahal. Dela na zgradbi so trajala 22 let, začela so se že leta 1634. Zgradbo je delalo 20 tisoč delavcev iz vse Indije in osrednje Azije.
A navsezadnje ni darilo tisto, ki šteje. Ljubezen je. Ni pomembno, ali si ljubezen izkažemo prav na valentinovo. Če res ljubite, je lahko prav vsak dan praznik ljubezni. ...
 |
14 februarja praznujemo praznik svetega Valentina (Saint Valentine ali Saint Valentinus).
Ime tega svetnika se nanaša na najmanj tri mučence v starodavnem Rimu. Prvič so praznik slavili leta 496, ko je papež Gelasij I. vključil Valentina in Jurija med tiste, “katerih imena so med ljudmi spoštovana, le bogu pa so znana njuna dejanja”.
Praznovanje prav na ta dan pa je najverjetneje postavil zato, ker je temu dnevu sledil poganski praznik, ki so ga še vedno praznovali v petem stoletju našega štetja – luperkalije.
V katoliški enciklopediji piše, da je bil svetnik, čigar dan slavimo 14. februarja, eden od mučencev, ki so živeli v tretjem stoletju našega štetja med vladavino rimskega cesarja Klavdija II., ki je umrl leta 270. Valentin naj bi bil eden od teh treh ljudi: duhovnik v Rimu, škof iz Interamne (sedanjega Ternija) ali pa mučenec iz rimske province v Afriki. Domnevajo, da sta bila tako duhovnik Valentinius kot škof Valentinus pokopana na Vii Flaminii v bližini Rima.
V 12. stoletju so bila tam tudi vrata, ki so bila v antiki znana kot Porta Flaminia (zdaj znana kot Porta del Popolo), v tistem stoletju pa so jih imenovali Vrata svetega Valentina. O življenju teh treh mučencev ni nič znanega, legende o njih so spletli v srednjem veku v Franciji in Angliji, ko so začeli praznik povezovati z romantično ljubeznijo. V Zlatih legendah Jacobusa de Voragineja, ki so nastale okrog leta 1260 in so bile ena najbolj branih knjig v srednjem veku, ni bilo nič napisanega o Valentinu kot zavetniku zaljubljenih.
Legenda Aurea poda dokaj podroben opis življenja svetnikov. Tako naj bi eden od njih odklonil zanikanje Kristusa pred vladarjem Klavdijem, zaradi česar so ga kasneje obglavili. Še predtem pa naj bi – tako pravi zgodba – povrnil vid in sluh hčerki svojega ječarja. Škof Valentinius v krščanskem koledarju ni nikjer omenjen, označili so ga za heretika in vsa njegova dela zamolčali.
Valentinus je bil krščanski gnostični teolog, ki je bil zelo karizmatična osebnost. Nasledniki, ki so pouči njegove nauke, so živeli v petem stoletju, ko je papež kanoniziral “bolj spodobnega” Valentiniusa. Leta 1836 so v katakombah svetega Hippolytusa na Vii Tiburtini v bližini Rima našli okostje, ki so ga identificirali kot svetega Valentina. Okostje je ležalo v zlati krsti, prenesli pa so ga v Dublin, saj ga je cerkvi Whitefriar Street Carmelite Church podaril papež Gregor XVI. Še vedno veliko ljudi obišče ostanke na dan svetega Valentina, ki jih v procesiji med mašo, posvečeno mladim in zaljubljenim, prenesejo do oltarja. Ostanki svetega Valentina naj bi ležali tudi v relikviariju v francoskem Roquemauru oziroma v dunajskem Stephansdomu.
Praznik so iz krščanskega koledarja odstranili leta 1969, ko so odstranili vse svetnike, katerih ime je temeljilo zgolj na legendi. Poleg tega so praznik svetega Valentina v petem stoletju umestili v februar zato, ker so po antičnem grškem koledarju od sredine januarja do sredine februarja praznovali poroko Zevsa in Here.
V starem Rimu pa so imeli festival luperkalije, posvečene bogu plodnosti Lupercusu, ki so ga upodabljali kot napol golega moškega, ogrnjenega v kozjo kožo. Med festivalom so duhovniki bogu žrtvovali koze. Potem so se napili in po Rimu tekali tako, da so nad glavami držali kose kože in se dotikali vseh, ki so jim prišli naproti. Še posebej so se jim rade približale mlade ženske, saj so verjele, da bodo kmalu zatem zanosile, porod pa bo izredno neboleč in lahek.
V Angliji in v Franciji so začeli svetega Valentina slaviti kot zaščitnika ljubezni in zaljubljenih v 14. stoletju 14. februarja, za katerega so menili, da se na ta dan poročajo ptiči. Od tega stoletja naprej so si začeli zaljubljenci izmenjevati sporočila in se na ta dan klicati za Valentinčke. V ta namen so si izmislili tudi nekaj zgodb, med drugim tudi, da je bil Valentin mučenec, ki so ga mučili zato, ker je bil kristjan, pred smrtjo pa naj bi ječarjevi hčerki podal listič, na katerem je pisalo Od tvojega Valentina. Druga zgodba pa pravi, da je v času, ko je Klavdij II. prepovedal poroke vojakov, te skrivoma še zmeraj opravljal prav Valentin.
Praznovanje se je v ZDA razširilo po letu 1848, pravi razcvet pa je doživelo v 20. stoletju. Takrat so si zaljubljenci začeli podarjati darila – vrtnice, čokolade, nakit … na Japonskem in v Koreji na ta dan ženske obdarujejo tistega moškega, ki jim je všeč, s čokolado, ki je znana pod imenom giri-choco (giri pomeni obveznost, choco pa predstavlja čokolado). 14. marca pa na t. i. beli dan moški obdarujejo ženske in jim na ta način vrnejo pozornost. V Koreji praznujejo še t. i. črni dan 14. aprila, ko se vsi tisti moški, ki niso prejeli darila, zberejo in jejo džadžangmjun (kitajske rezance s črno omako).
V Južni Koreji poznajo tudi dan pepero, ki ga praznujejo 11. novembra. Na ta dan se mladi pari obdarijo z romantičnimi darili. Na Kitajskem imajo noč sedmih, ki jo praznujejo na sedmi dan sedmega meseca kitajskega leta. Na Japonskem praznujejo tudi tanabata, ki je podoben kot noč sedmih, le da je vedno 7. julija. V Braziliji ne poznajo valentinovega, praznujejo namreč dan zaljubljencev - Dia dos Namorados - vsako leto 12. junija. Ta dan so najverjetneje izbrali zato, ker je predtem dan svetega Antona, zaščitnika porok in zakonov. V Kolumbiji praznujejo dan ljubezni in prijateljstva - Día del amor y la amistad - in to tretji petek in soboto v septembru.
Sicer pa so s praznovanjem valentinovega povezane “čudne” navade. V Rimu so tako imeli med luperkalijami mladi fantje loterijo, s katero so odločili, kateri fant bo imel katero dekle. V srednjem veku so dekleta na valentinovo jedla nenavadno hrano, da bi potem sanjale o svojem bodočem možu. Poleg tega so verjeli, da se bo neporočena oseba, ki bo na ta dan srečala osebo nasprotnega spola, prav tako neporočeno, s to osebo poročila. V 17. stoletju so si lahko poročeni na ta dan izbrali svojega valentina, ki pa ni bil nujno njihov zakonski partner.
V Walesu so podarjali žlice ljubezni, narejene iz lesa. Žlice so imele izrezljane srca, ključavnice in ključe, ki so skupaj predstavljali Odkleni moje srce. Ženske so verjele, da če bo na ta dan taščica poletela nad njihovo glavo, da se bodo poročile z mornarjem. Verjele so tudi, da če bodo videle vrabca, se bodo poročile z revežem, a bodo zelo srečne. Če pa bi videle liščka, bi to pomenilo, da bo njihov izvoljenec zelo bogat. V Angliji je kralj Henrik VIII. leta 1537 razglasil ta dan za državni praznik.
Na ta dan leta 1779 so na Havajih domačini ubili kapitana Jamesa Cooka. Leta 1876 je Alexander Graham Bell zaprosil za patent za njegov izum – telefon.
Sicer pa je največje darilo, ki ga je lahko ljubljeni poklonil svoji ženski, Tadž Mahal v Indiji, ki ga je dal zgraditi vladar Džahanšah v spomin na njegovo ženo Mumtaz Mahal. Dela na zgradbi so trajala 22 let, začela so se že leta 1634. Zgradbo je delalo 20 tisoč delavcev iz vse Indije in osrednje Azije.
A navsezadnje ni darilo tisto, ki šteje. Ljubezen je. Ni pomembno, ali si ljubezen izkažemo prav na valentinovo. Če res ljubite, je lahko prav vsak dan praznik ljubezni. ...
|
|
|
| |
|
|
|
povezave | slike | video | novice | Online radio | Objavi povezavo
Avtor 1998 - 2025
©, Vse pravice rezervirane | Total obiskov
od nastanka 1.1.2007 ...
| |
